Lara Žagar

Preizpraševanje prihodnosti je konstanta civilizacije. V času, ko ekosistem vse bolj popušča pod človeškimi pritiski, Zemlja pa je na robu nepovratnega uničenja davno vzpostavljenih ravnovesij, so napovedi prihodnosti pogosto apokaliptične. V procesu, ki vodi k statističnim napovedim, je živa ali neživa narava kot predmet znanstvenega proučevanja najpogosteje sistematično grupirana v zbirke ali repozitorije podatkov, ki so nato uporabljeni za ustvarjanje modelov prihodnosti. Če izraz teraformiranje opisuje človeško dejavnost, ki planete spreminja v primerne kraje za bivanje, je ključ umetničinega procesa re-teraformiranje Zemlje po njenem koncu. Urbanizem postapokaliptične pokrajine temelji na podobnih načelih kot urbanizem našega časa, le da se v tem projektu Lara Žagar ukvarja s poskusom naselitve živega v takšen urbanizirani sistem, ki se skuša samooskrbovati. Neživi del makete tega ekosistema predstavljajo steklene cevke, ki so nastale s toplotno deformacijo peska. Živi organizmi, kot so alge, tu s fotosintezo proizvajajo vedno več kisika. Maketa je postavljena na površino, ki je ne moremo zares razpoznati, in vse komponente lebdijo v tem nereferenčnem območju.