Selasi Awusi Sosu

Zgodnje jutro, popoldne in večer. Različni deli dneva, ki absorbirajo in odslikavajo življenje v mestu. Neskončno ponavljanje glasov, parol, melodij, pesmi, molitev, vzklikov in drugih zvokov odzvanja v zraku po soseskah in ulicah Akre, Winnebe in drugih mest v Gani. Zdi se, kot da jih telesa ustvarjajo samodejno, ko si prizadevajo iztisniti težko pridobljeni zaslužek iz mestnega življenja. To niso vodilni akterji ekonomije, temveč delovna sila neformalnega sektorja. Sosu se sprašuje, kako tihe so lahko tovarne, ki so bile zgrajene na začetku obdobja po ganski osamosvojitvi, ter premišljuje o šepetanju strojev druge generacije, ki odzvanja med njenim sprehajanjem po ruševinah. Zvoki trkanja kozarcev in razbite steklovine se v delu pojavijo kot fantomske prikazni, prav tako prasketanje ognja oziroma prodorni glasovi delavcev tovarne kozarcev v Tarkwi. Avtorica vse te izkušnje poveže v umetniški projekt, tako da zvoke nadgradi z momentom valov, vibracij, frekvenc in gibljivih podob. Temu doda še steklene plošče, na katerih so izpisane besede pokojnega Kwameja Nkrumaha. Kot opomnik – medtem ko živimo v distopiji – da smo nekoč gojili vizijo o novi prihodnosti.