Manca Žitnik

Delo Mance Žitnik raziskuje lastnosti in najnovejše dodatke ter razširitve arhitekture, ki s svojim pasivnim, a obenem omejevalnim značajem v času naraščajočega razvoja urbane krajine pomembno vplivajo na mnoga telesa. Umetnica jih je ujela na fotografije, ki jih je naključno posnela na sprehodih po Ljubljani in Dunaju s preprosto napravo za zajem slike, kot je mobilni telefon. Pred gledalcem se razgrne fenomen, ki je v mnogih mestih v porastu: strukture v obliki ograj in vhodnih vrat, skozi katera lahko vstopamo s ključi, vstopnicami, prepustnicami, karticami, kodami, s pomočjo identifikacije s prstnimi odtisi oziroma drugimi biometričnimi podatki, odvisno od tega, v katerem predelu mesta je prostor, v katerega želimo vstopiti. Po navadi so te strukture umeščene v grajena okolja ali parke, da zamejijo dostop do »stvari« oziroma omogočijo vstop le nekaterim. Privatizacija javnega prostora, ki se izvaja v imenu varnosti, v avtorici vzbuja občutek okrnitve prostora. Njene podobe izpostavijo različne perspektive, skozi katere lahko razumemo urbano krajino, in uveljavljene norme destabilizirajo tako, da jih zvrnejo same vase ter z različnimi rekviziti in konstrukcijami razprejo vpogled v odtujenost, ki se s tovrstnimi prijemi ustvarja v mestnih središčih.