Mohammad Omar Khalil in Abed Al Kadiri (v dialogu)

»Nisem jaz izbral Asilaha, ta je izbral mene.« – Mohammad Omar Khalil, 1978 Mohammad Omar Khalil se je izobraževal na Šoli za likovne in uporabne umetnosti v sudanski prestolnici. Kasneje je študiral v Firencah in Raveni, v študijskih letih obiskoval mesta po svetu ter se proti koncu leta 1967 ustalil v New Yorku, kjer je v svoje delo začel vključevati elemente popularne kulture – znamke, glasbo in film. Khalilova najmanjša jedkanica, avtoportret v velikosti poštne znamke, izraža njegovo osebno merilo človeka v velikem mestu. V svojem delu se Khalil premika po celinah, išče povezave in združuje vplive iz Severne Afrike ter evropskega kanona. Umetnik in njegovo delo izstopata in se upirata omejitvam geografske identitete ter pripadnosti enemu samemu gibanju, kar se izraža tudi v njegovem obvladovanju jedkanja in izdelovanja znamk. Ljubljanski bienale tega modernističnega mojstra predstavlja skupaj z Abedom Al Kadirijem, multidisciplinarnim umetnikom in kuratorjem. Po desetletju njunega umetniškega dialoga na bienalu svoje prijateljstvo izpostavljata skozi prizmo Asilaha, mesta in istoimenskega festivala v Maroku, ki se ga je Khalil začel udeleževati leta 1978, zahvaljujoč svojemu prijatelju, vplivnemu grafiku Robertu Blackburnu. Z leti je Asilah postal Khalilov drugi dom, kamor se je vsako leto vračal tudi kot vodja festivalskih ateljejev. Na bienalu Asilah funkcionira kot metafora za Khalilovo transnacionalno in sodelovalno potovanje ter je aktiviran kot živo prizorišče, kjer se grafiko razume kot medij za skupno in transgeneracijsko eksperimentiranje. Kadirijeva performativna risba na steni namiguje na znameniti figovec v Asilahu. Zasnovana kot utopični prag pri vstopu v instalacijo prepleta Khalilovo fizično vez z Asilahom in Kadirijeve osebne spomine na njegov prvi obisk središča Bejruta po državljanski vojni leta 1991, ko je bil še otrok. Na podlagi ideje dreves kot potencialnih darov duhov zgodovine vstopajo Khalilove grafike v dialog z gumijevcem, ponavljajočim se motivom v Kadirijevi osebni genealogiji obnove v Libanonu. S skupno izdelavo znamk, tudi v sodelovanju z lokalno skupnostjo otrok, umetnika odpirata tudi novo poglavje Skupnih tal, serije, ki jo je Khalil začel leta 1985. Kadirijevo delo se osredotoča na idejo prevajanja nasilja, preučevanja potlačenih osebnih in kolektivnih travmatičnih izkušenj, pri tem pa poudarja uničevanje kulturne dediščine, migracije in pripadnost. Kot kurator je Al Kadiri delal s široko paleto uveljavljenih in uveljavljajočih se umetnikov iz arabskega sveta in kuriral pomembne retrospektive ter samostojne in skupinske razstave v različnih mestih po svetu.