Iz praznine so prišli darovi kozmosa

Umetniški vodja: Ibrahim Mahama
Kuratorji: Exit Frame Collective, Alicia Knock, Selom Koffi Kudjie, Inga Lace, Beya Othmani, Patrick Nii Okanta Ankrah

Exit Frame Collective, Alicia Knock, Selom Koffi Kudjie, Inga Lace, Beya Othmani in Patrick Nii Okanta, ki so se kot kuratorji pridružili umetniškemu vodji letošnjega bienala Ibrahimu Mahami, so bili povabljeni k odzivu na temo bienala. Ta kompleksni svet kuratorskih entitet zamišlja bienale kot praznino in prostor potenciala ter hkrati kot ekosistem prijateljstev in solidarnosti ter razkrite zgodovine uporov, osvoboditve in transnacionalnih odnosov onkraj okvira središče–periferija, ki vsebuje možnost pretvorbe praznine v darove kozmosa. V tem kontekstu praznina zadostuje kot egalitaren okvir, iz katerega vzniknejo mnogoterosti, medtem ko hkrati deluje kot prizorišče umetniške nedoločenosti v duhu vključenosti.

Kuratorsko smer je navdihnilo Mahamovo dolgoletno zanimanje za obete afirmativne in emancipacijske politike prvega predsednika Gane, panafriškega teoretika Kwameja Nkrumaha. Njegova poosamosvojitvena vizija je navdihnila ustvarjanje intelektualne, kulturne, znanstvene in ekonomske infrastrukture, ki je določala prvo gansko republiko med letoma 1960 in 1966. Ta vizija je bila izražena tudi v obliki sodelovanja med neuvrščenimi, ki je doseglo vrhunec v soustanovitvi gibanja neuvrščenih. Sodelovanje arhitektov, projektantov, statikov in urbanistov iz nekdanje Jugoslavije, Madžarske, Poljske, Nemške demokratične republike in drugih držav pri gradnji stavb ganskih institucij je bilo tipično za socialistične internacionalistične kooperativne modele v tem povojnem obdobju.

Iz praznine so prišli darovi kozmosa ponuja razmislek o prepletenosti grajenih okolij, infrastrukture in materialov z modernimi zgodovinami protikolonialnega in protiimperialističnega boja, nacionalizma, internacionalizma in njihovih sodobnih odmevov. Bienale s proučevanjem načinov, na katere je revolucionarni duh dobe po afroazijski osamosvojitvi prežemal grajene objekte, zasidra svojo raziskavo v ostanke tega etosa. Kakšne oblike življenja naseljujejo te infrastrukture danes? Kako lahko bienale ponudi plodna tla za razmišljanje o prihodnjih, preteklih in sedanjih odnosih med telesi in ozemlji, ki se posredujejo, preoblikujejo in/ali nadzorujejo prek arhitekturnih form? Lahko praznina, ki so jo ustvarili pretekli politični neuspehi, služi kot prst za gojenje različnih odnosov, osnovanih na solidarnosti, prijateljstvu in intimnosti? Ekološka dispozicija tega bienala sprejema sintetične, virtualne, mehanične, biološke, diskurzivne in druge kontingentne oblike umetniških določitev.

Zgodovina ljubljanskega bienala, ustanovljenega leta 1955 sredi hladne vojne, odseva podobnega internacionalističnega duha. Od začetka so bili vabljeni udeleženci iz neuvrščenih afriških in azijskih partnerskih držav, poleg umetnikov iz Sovjetske zveze in z Zahoda s posebnim poudarkom na prvih. Tako arhiv bienala služi kot dnevnik, ki razkriva sledi drugih pomembnih srečanj in delavnic na področju grafike in drugih medijev, kot je film. Na prihajajoči izdaji Grafičnega bienala Ljubljana bomo poskusili pogledati, kako so vizualna kultura in njena diseminacija ter obtok ustvarili prostore potencialnosti. Prostore, ki so presegali meje in omogočali mreže južne solidarnosti.

Glavni program vključuje razstavo z deli, naročenimi za določen prostor, in to na več prizoriščih, vključujoč MGLC Grad Tivoli, Cukrarno in MGLC Švicarijo. Javni program letošnjega bienala z naslovom Agyina: svarilo modrecev, ki ga kurira Exit Frame Collective, sestavlja izbor izobraževalnih, relacijskih in efemernih situacij, kot so filmske projekcije, simpoziji, uprizoritve (gledališke, plesne itd.), glasbeni koncerti, ogledi razstav, delavnice (praktične in diskurzivne), nenapovedane razstave v javnem prostoru itd. Agyina je koncept, ki smo si ga izposodili od največje etnične skupine v Gani in njihovega razumevanja posvetovalnega foruma, govori pa o tem, da je za tehtno razpravo ali pogovor potreben več kot en glas. Agyina: svarilo modrecev sledi kuratorskim izhodiščem 35. grafičnega bienala Ljubljana, saj ga poskuša raziskati kot »praznino in prostor potenciala,« pri tem pa odpira okno v kozmos oblik, solidarnosti, prihodnosti, odporov in transnacionalnih povezav, ki segajo onkraj neegalitarne dinamike središča in periferije, ki se neločljivo povezuje z imperijem in dominacijo. V okviru 35. edicije so bili študenti lokalnih umetniških šol povabljeni, da oblikujejo kolektive in se lotijo novih naročil, jeseni letos pa bo objavljen dopolnilni zbornik, ki bo še razširil ideje in zgodovine, ki jih raziskuje kuratorska skupina.

Ibrahim Mahama

Vizualni umetnik Ibrahim Mahama se je rodil leta 1987 v Tamaleju v Gani. Živi in dela v Akri, Kumasiju in Tamaleju. Razstavljal je na številnih mednarodnih prizoriščih, kot so beneški bienale, bienale v Sydneyju, Galerija Saatchi v Londonu, K21 v Düsseldorfu, Muzej sodobne umetnosti Broad v Michiganu in Muzej umetnosti v Tel Avivu.

Najbolj je znan po delih, v katerih celotne zgradbe prekrije s skupaj sešitimi rabljenimi vrečami iz jutovine. Uporablja vreče za kakav z lokalnih tržnic v Gani, ki tako dobijo novo namembnost. Svoja dela predstavlja na ganskih tržnicah in v galerijah. S premišljeno izbiro razstavnih prostorov podaja kritičen premislek o vrednostnem sistemu, ki je s temi materiali neločljivo povezan.

Umetnika zastopata galeriji, White Cube (London/Hongkong) in Apalazzo (Brescia, Italija), dobiček od umetniške prakse pa Mahama namenja vzpostavitvi kulturnih in izobraževalnih institucij v Gani in njihovi podpori. S svojim delovanjem razvija načine, kako obdržati sodobno afriško umetnost na celini. Leta 2019 je odprl tako imenovani »artist-run« projektni prostor Savannah Centre for Contemporary Art (SCCA) v Tamaleju, leto pozneje pa še obsežen kompleks umetniških studiev Red Clay v bližnjem Janna Kpennu. Za obe prizorišči, ki vključujeta razstavne in umetniško-raziskovalne prostore kot tudi rezidenčni center, bi lahko rekli, da predstavljata Mahamov prispevek k razvoju in širitvi sodobnoumetniške scene v Gani. Leta 2021 je Mahama v nekdanjem silosu v Tamaleju vzpostavil še odprti prostor, namenjen prepletom umetnosti z ekologijo, Nkrumah Volini.

Exit Frame Collective

Exit Frame Collective – njegovi člani so dolgoletni prijatelji in umetniški sodelavci Adwoa Amoah, Ato Annan, Bernard Akoi-Jackson, Kelvin Haizel in Kwasi Ohene-Ayeh – je bil ustanovljen leta 2012 v Gani. Kolektiv deluje znotraj presežka, ki nastaja v presečišču umetnosti in pedagogike; in prav v tem ekscesu vidi vstopno točko za preizkušanje, kakšne možnosti emancipacije nudi umetnost človeku 21. stoletja, umetnost pa obenem razume kot izhodiščno točko za razpiranje širših vprašanj o materialnem in nematerialnem. Exit Frame so kurirali skupinsko razstavo Material and Things (2021) in v okviru Saison Africa 2021 v Franciji v sodelovanju z La Condition Publique organizirali 11-dnevni festival Pile au Rendezvous. Poleg posameznih in skupinskih projektov na poljih nove materialnosti, pedagogike, kuratorstva, umetniškega vodenja in rokodelstva doma in v tujini so Exit Frame Collective v skladu s prizadevanji za širitev kritične intelektualne infrastrukture, namenjene profesionalnim umetniškim praksam v Gani, leta 2020 ustanovili skupinsko voden pedagoški projekt in nedelujočo umetniško šolo CritLab. CritLab, ki poteka že četrto leto zapored, povezuje rezidenčne in druge programe, namenjene profesionalnemu razvoju umetnikov, kritikov in kuratorjev iz Afrike in od drugod.

Alicia Knock

Alicia Knock je od leta 2015 kuratorka v Pompidoujevem centru, kjer je nedavno postala tudi vodja oddelka za sodobno umetnost in raziskave. Zanima jo inkluzivna, globalna in postkolonialna umetnostna zgodovina, kar se kaže tako v njenem izboru novih muzejskih pridobitev kot tudi pripravi razstav.

Knock je v Pompidoujevem centru kurirala multidisciplinarne (Harmony Korine, 2017; Museum On/Off, 2016) in zgodovinske razstave (Ernest Mancoba, 2019), izbore za dodelitev nagrad Marcela Duchampa (2016–2017) in razstave, na katerih so razstavljali avtorji z globalnega Juga (China/Africa, 2020; Global Resistance, 2020). V času njenega delovanja so z institucijo pričeli sodelovati številni umetniki in umetniški kolektivi (Afrikada, Chimurenga), ki so zastopani tudi v video programu Prospectif Cinema.

Knock razširja muzejske zbirke z deli iz Afrike ter srednje in južne Evrope in je med drugim kurirala albanski paviljon na Beneškem bienalu (2019) ter razstave v umetnostnem centru Bandjoun Station v Kamerunu (2018), Centru za umetnost Pinchuk v Kijevu in Narodni galeriji na Kosovu (2020).

Inga Lace

Inga Lace je raziskovalka v newyorškem Muzeju moderne umetnosti (MoMA), kjer se v okviru programa C-MAP posveča moderni in sodobni umetnosti vzhodne Evrope (v času Sovjetske zveze in po razpadu), Kavkaza in osrednje Azije ter njene diaspore. Osredotoča se na migracije in transnacionalne povezave med regijami, zapuščine politike povezovanja in mednarodne solidarnosti. Od leta 2012 deluje kot kuratorka v Latvijskem centru za sodobno umetnost. Leta 2019 je v sodelovanju z Daigo Grantina in Valentinasom Klimašauskasom kurirala latvijski paviljon na Beneškem bienalu; leta 2021 je sokurirala Bienale sodobne umetnosti v Kijevu (v okviru East European Biennial Alliance); kot sokuratorka je sodelovala s festivalom sodobne umetnosti Survival Kit (7.–10. izdaja). Kurirala je razstave v Umetnostni galeriji Malmö, Muzeju Sztuki v Lodžu, v galerijah Framer Framed v Amsterdamu, James Gallery Univerze v New Yorku, Vill Vassilieff v Parizu. Trenutno pripravlja razstavo za trienale fotografije in novih medijev v Centru za umetnost Henie Onstad v Oslu na Norveškem.

Beya Othmani

V Tunisu delujoča kuratorka in raziskovalka Beya Othmani se v svojem delu osredotoča na zgodovine razstavljanja, konstrukcijo rasnih identitet v umetnosti in vpliv države na prakse razstavljanja v kolonialni in postkolonialni Afriki. Othmani je članica Archive Sites, platforme za založništvo in kulturne raziskave, ki je tudi učno središče za radikalno založništvo. V okviru platforme sokurira program Publishing Practices, namenjen preučevanju produkcije in razširjanja tiskanih gradiv. Leta 2021 je v okviru Archive Sites Berlin sokurirala razstavo in rezidenčni program This Bridge Can’t Get Us There, ki sta v luči transnacionalnih feminističnih metodologij in antikolonialne misli obravnavala potencial založništva kot subverzivne in emancipatorne prakse. Leta 2021 je v okviru raziskovalnega projekta o afriški fotografiji v organizaciji platforme Untitled Duo in festivala Rencontres Photographiques d’Arles kurirala spletni dogodek Alger Insolite, na katerem so udeleženci na primeru središča mesta Alžir razpravljali o politiki prostora in njegovi prepletenosti s podobo. Marca 2020 je v Tunisu sokurirala Sonsbeek Council #1, ki je tematiziral z delom povezane zvočne ekologije. Sodelovala je s SAVVY Contemporary: koproducirala je serijo dogodkov z naslovom Listening Sessions: Untraining the Ear in festival Untraining the Ear. Kot članica kuratorskih ekip je sodelovala pri pripravi različnih razstav, med drugim The Dog Gone Death na Bienalu Dak’Art 13 (2018) in Shadow Circus za platformo Forum Expanded na Berlinalu (2019). Trenutno je štipendistka CAORC in Fundacije Andrew Melon na področju umetnostne zgodovine.

Selom Koffi Kudjie

Selom Koffi Kudjie je umetnik in kurator, ki živi in dela v Kumasiju in Tamaleju v Gani. V svoji praksi se posveča predvsem risbi kot umetniški obliki, medij pa raziskuje na različne načine: od strogo konceptualnega in relacijskega pristopa do človeško-strojnega dela, ki ga omogoča tehnologija. Kudjie je bil sokurator trilogije razstav, ki jih je pripravil v sodelovanju z blaxTARLINES v Muzeju znanosti in tehnologije v Akri (2015–2017). Trenutno je umetniški vodja centra za sodobno umetnost Savannah (SCCA) v Tamaleju v Gani in doktorski študent na Univerzi za znanost in tehnologijo Kwameja Nkrumaha (KNUST).

Patrick Nii Okanta Ankrah

Patrick Nii Okanta Ankrah je kurator in umetnik, ki deluje v Tamaleju in Akri v Gani. Ankrah v svoji praksi umetnost razume kot »ničelno točko«, v kateri se prepletajo različne življenjske sfere. Umetnost je zanj način ustvarjanja življenja, zato ne želi, da ostaja zaprta v simbolnem. Eden od načinov, kako to udejanja, je z interdisciplinarnimi pristopi k razstavljanju, ki vključujejo ljudi in različne, včasih banalne vidike življenja, ki na videz ne sodijo v sfero umetnosti. Ustvarja »objekte«, kot so na primer ljubezen, deljenje in skrb, ki postanejo izhodišče za umetniško ustvarjanje. Ankrah je kot kurator sodeloval z blaxTARLINES, kjer je med letoma 2015 in 2017 je sokuriral trilogijo razstav v Muzeju znanosti in tehnologije v Akri v Gani. Trenutno deluje v umetniškem centru SCCA v Tamaleju, kjer sodeluje s kuratorsko ekipo in pripravlja retrospektivo o delu profesorja Yakubuja Seiduja Peligaha in druge projekte.

Projektna skupina 35. grafičnega bienala Ljubljana:

Umetniška vodja in direktorica Mednarodnega grafičnega likovnega centra: Nevenka Šivavec
Pomočnica direktorice Mednarodnega grafičnega likovnega centra: Yasmín Martín Vodopivec
Vodja produkcije: Božidar Zrinski
Vodja komunikacijskih programov: Lili Šturm
Svetovanje: Jo-Anne Birnie-Danzker
Oblikovanje: Ajdin Bašić